Niso časi slabi, temveč človek

"V življenju ni odločilno imeti prav, pač pa biti dober. Dobrota je posoda, v kateri ljudje sprejemajo resnico. Resnica brez dobrote je neužitna." (Anton Trstenjak)

Zunaj že tretji dan brez prestanka sneži. Vinomer se je prekril z debelo snežno odejo, pod njo vse spi; zemlja in trte, še zidanice so zaprle duri in pogreznjene v belino spokojno čakajo pomladi. Misel na to, da nikamor ne morem in da nihče ne more do mene, me navdaja z nenavadnim občutkom svobode, škoda edino,da niso pretrgane še telefonske in internetne vezi, takrat bi bil mir popoln. Tako pa ves čas zvoni, in na drugi strani jih zanima, kdaj pridem, če pridem in podobno. Čas se je te dni za hip ustavil in tako je prav, saj je svet že popolnoma ponorel. Kar nekaj ljudi sem slišala izraziti željo, da bi vsaj zapadlo kakšne tri metre snega in nas vse prisililo vsaj nekaj dni bivati v tišini in popolni odrezanosti od sveta. Ja, ljudje se zavedajo, da stvari uhajajo izpod nadzora in da v tem drvečem vlaku, na katerem se peljemo, ni nikogar izza krmila. In ko zadeve ne delujejo kot bi mogle, jih je potrebno zastaviti na novo, najprej pa se umakniti v samoto, razmisliti o vzrokih, sprejeti odgovornost za napake, ter razviti načrt, kako naprej. In tiho nežno sneženje je kot nalašč za tovrsten pogovor razuma in srca.

A bolj kot narava trka na človekovo vest, manj človek posluša. Hektolitre žolča zliva na vsakega, ki tako ali drugače upočasni njegov korak; tudi na najbolj naravne pojave kot je sneg ali dež, neurje... Vse mora biti takoj, nikjer niti sledu o potrpežljivosti, solidarnosti, strpnosti. Oj, človek, kdaj si postal stroj? Pa poleti ni nič boljše... gledam kolone pločevine, ki se valijo proti jugu in v klimatiziranih avtomobilih večinoma namrščene obraze. Obupane in preklinjajoče, ker so obtičali v zastojih, ki so jih povzročili sami. Namesto, da bi jim pelo srce, saj se peljejo počitnicam naproti, pa čeprav to morda pomeni dodatnih nekaj ur vožnje. Le kam smo prišli? Naša nehvaležnost in razvajenost dosegata nezavidljive višave. In potem so tu naši voditelji, zavoljo katerih me še bolj oblije rdečica sramu. Smo mar res tako slabi, da si zaslužimo in izvolimo tako skorumpirano in pokvarjeno oblast? Kajti, nikar si ne zatiskajmo oči, ti ljudje niso padli iz neba, mi smo jih izvolili. Je res politika kot pocestnica, da se še tak poštenjak zlomi in med volkovi postane njim enak? A če je temu tako, le kakšen izgovor naj najdemo za cerkvene dostojanstvenike, za ljudi, ki naj bi posnemali Kristusov nauk in dejanja, a so klonili zavoljo pohlepa? Ni me razjezil Štuhcev stavek, da če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih. Globoko me je razžalostil in verjamem, da se je ob njem od sramu in obupa razjokal vsak bog, kjerkoli že obstaja in kakršnakoli že je njegova veroizpoved. Naši otroci so lačni, ker so brezvestni pohlepni ljudje kradli, politika pa jim je to dovolila, in lačni ostajajo navkljub 2887 cerkvam, ki jih imamo v Sloveniji. Kako žalostno, kajne? Med pisanjem opazujem ples snežink, v daljavi komaj opazne obrise vasi in hiš, posejanih po belokranjskih gričih. Nedeljsko jutro je in v dolino potujejo avtomobilske lučke, ljudje se peljejo k maši. Tisoči in tisoči bodo danes samo v naši državi darovali najbogatejši organizaciji na svetu, ki ima v lasti več kot tisoč milijard evrov premoženja, samo slovenska cerkev okoli milijarde evrov. Iz ust tistih, ki dobro vedo, da dnevno zaradi lakotena svetu umre več kot deset tisoč otrok, milijoni in milijoni pa trpijo, bodo poslušali pridige o ljubezni do bližnjega. In nekaj drobiža, ki bo danes darovanega s strani dobrih in vernih ljudi, bo namenjenih Karitasu, za nekaj kilogramov poceni testenin in moke...in tako bo njihova vest oprana. Kako jo bodo oprali politiki? Mar lahko še bolj razvrednotijo poštenega in delavnega človeka kot s tem, da mu ne omogočijo dostojnega življenja, da mu vzamejo vsako možnost z lastnimi rokami nahraniti svoje otroke?! Tisoče takšnih in podobnih vprašanj ter pomislekov, sodb, se človeku podi po glavi, ko je sam s seboj. Nekaj časa še odzvanjajo, se borijo za pozornost a potem počasi potihnejo. Od politikov, škofov, sosedov in partnerjev se kazalec počasi počasi začne usmerjati sam proti sebi. In če smo dovolj tihi, iskreni in pošteni, slej ko prej zaslišimo glas: Le kaj si pa TI danes naredil-a, da je svet vsaj za malenkost boljši, lepši in morda bogatejši?

Vesna Žist

BELOKRANJEC, januar 2013, št 1/XVI